Mestni muzej Idrija
NPK omogoča, da mladi pridobijo znanje, ki ga sicer v drugih izobraževalnih programih ni moč pridobiti. Za mlade NPK pomeni spoznavanje korenin lastnega naroda ali prvi korak na poti k poklicu, za skupnost pa zagotovilo za ohranitev specifičnih znanj v domačem kraju in posamezni regiji.
Kulturna dediščina je rezultat človekove dejavnosti in ustvarjalnosti ter družbenega razvoja in dogajanja v različnih zgodovinskih obdobjih.
Kulturna dediščina je materialna in nematerialna. To so območja in krajine, mestne in podeželske stavbe, posamezni stavbni elementi, ki pa imajo vsi poseben zgodovinski, arheološki, umetniški, znanstveni, družbeni ali tehniški pomen. To je tudi oprema v prostoru, so predmeti človeškega in naravnega izvora in navsezadnje so to šege, navade, spretnosti, znanja in veščine, ki jih skupnosti ali posamezniki prenašajo iz roda v rod. Jih ponavljajo ali poustvarjajo kot odziv na svoje okolje in razmere v njem. To slednje imenujemo tudi živa dediščina.
Varovanje in spoštovanje kulturne dediščine je zaveza tako posameznika kot naroda oziroma države. Varovanje dediščine se ne sme dogajati samo v muzejih in pod okriljem etnoloških ali etnografskih prireditev, ampak je lahko in mora biti del vsakdanjika sodobnega življenja.
Prav zato je živa dediščina tako pomembna in dragocena, saj se ohranja v okolju in ima svojo vlogo. Zato je tudi mesto posameznih rokodelstev in obrti pri ohranjanju kulturne dediščine tako v ospredju. Za njeno ohranjanje so nujno potrebni nosilci –nosilci znanj. Védenja, ki so jih na različne načine pridobili od preteklih rodov, le oni lahko ustrezno prenašajo naprej. Žal so med nami le še redki poznavalci tradicionalnih tehnologij in delovnih postopkov, s tem pa tudi zadnji nosilci posameznih panog domače obrti. Ustreznega izobraževanja pa ni. Stari šolski programi so zamrli, sistem šolanja, ki se je končal v osrednji državni šoli za rokodelske dejavnosti, je že zdavnaj ukinjen in nadomestnega ni. Enakovredno v ta sklop problematike spadajo ustrezni učbeniki in priročniki. Tudi teh ni. Velika izjema so tisti za klekljanje, čigar avtorji so učiteljice Čipkarske šole v Idriji.
Ker so nekatere obrti ostale samo še zgodovinski spomin, moramo pravočasno poskrbeti vsaj za ohranitev tega. Zato potrebujemo nove obrtnike, nove rokodelce, nove mojstre. Ne nujno veliko. Pomembneje je, da so tisti pravi. Zato je treba poskrbeti za kakovosten prenos znanja, iz katerega lahko zraste tudi kakovostno sodobno oblikovanje, ki pomeni nadaljevanje stoletne dediščine.
Danes že pedagoški procesi v osnovni šoli ponujajo možnost spoznavanja domačega kulturnega okolja tudi skozi dediščino obrti in rokodelstev. Vendar je treba poudariti, da zato potrebujemo izvirne mojstre ali korektno usposobljene nosilce znanj. Nacionalna poklicna kvalifikacija omogoča in hkrati zagotavlja izobraževanje zainteresiranim posameznikom, da pridobijo visoko stopnjo znanja, ki ga sicer v drugih izobraževalnih programih ni moč pridobiti. S tem je zagotovljeno prenašanje kvalitetnega znanja na mlajše rodove v okviru krožkov, interesnih dejavnosti itd. Za mlade to lahko pomeni spoznavanje korenin lastnega naroda ali prvi korak na poti k poklicu, za skupnost pa zagotovilo za ohranitev specifičnih znanj v domačem kraju in posamezni regiji. Pestra paleta ohranjene dediščine nas bogati in priča o ustvarjalni in kulturni raznovrstnosti združene Evrope.
Ivana Leskovec, univ. dipl. etnologinja,
direktorica Mestnega muzeja Idrija